Radosti začetkov

Najboljša pozitivna stran novih začetkov je:  NI OMEJITEV

Lahko se lotiš vsega, kar ti srce poželi.

To velja definitivno za mene, saj pri vsem začenjam iz popolne NULE, NIČA t.j. brez kakršnegakoli predznanja. Opazuješ svet okoli sebe, poslušal pametne ljudi in si rečeš: "to bi pa tudi jaz". Tečeš v trgovino in... ja tu se pa lepo konča.

Najslabša stran novih začetkov:     INVESTICIJA

Brez nikakor ne gre, pa če se še tako trudiš...grrrr

Ker sem trenutno zelo dovzetna za različne predloge, mi je bil Frišnin predlog patchworka zelo všeč.

Pogledala sem si kopico filmčkov in ugotovila, da je to pa čist easy.

Jasno, sledile so investicije. K sreči imam več kot 30 let star taščin šivalni stroj, tako, da sem vsaj tu prihranila...in se lotila dela.

pa tako je zgledalo lahko, kaj hudiča je šlo narobe.

Počutim se kot majhen otrok, ki mu mamica reče: "Glej, sj vem, da je težko, ampak ne moreš kar takoj obupati. To lahko narediš šele, ko boš to poskusila narediti 2x, 3x.....1000x".

"Ja mami....ampak tako težkooo je......

Iskreno opravičilo

Iskreno se opravičujem, za svojo trditev, ki sem jo navedla v svojem včerajšnjem komentarju.

Glasil se je nekako takole: "ne vem v kateri fazi je trenutno moja najstnica, sedaj, ko ni več v črni fazi"

Trditev je neresnična...  VEM v kateri je in v njej je že nekaj let, le priznala si nisem.

JE V FAZI SPREMINJANJA in to ne le svoje zunanje podobe temveč tudi podobe svojega 16 m2 velikega bivališča.
Samo v zadnjem letu je vsaj 1x na mesec prestavila pohištvo v svoji sobi in rezultat je:

uničen parket in

omara brez vrat (malih in drsnih)

in ja, še bi lahko naštevala.

Torej, vsem bodočim staršem najstnikov, toplo priporočam, da takoj, ko zaznajo težnjo svojih potomcev po spreminjanju gnezdeca, pohištvo opremijo s KOLEŠČKI.

RES, RES toplo priporočam.

Ponosno žalostna mamica

Ko se skoraj najstniška hči odloči, da pastelne barve ter bordura iz metuljčkov niso več primerne za sobo mlade odraščajoče dame, se njena neutrudna mamica odloči, da bo to s svojo spretnostjo spremenila.

Po hudih pogajanjih je mamici uspelo izposlovati namesto ene črne stene, eno oranžno in da bo volk sit in koza cela, odtenek črne barve.

Mamica se je cela dva tedna trudila, da bi spraskala borduro, ki nikakor ni hotela zapustiti ljube ji stene. Ko pa se je vdala, se je vdala tudi vsa barva. Pot je lil iz mamice, ko je "špohtlala" vso barvo iz vseeeh sten sobe in nato umetniško nanesla novo barvo.

Ja, bila sem zadovoljna s svojim delom.

Danes po skoraj štirih letih je soba v žalostnem stanju. Kar hudo se mi stori, ko pomislim na ves preliti pot..... a vse za naše nadobudne malčke.

Soba danes

Se da slutiti mojo prizadevnost?

Dodana vrednost

Je že res, da je potrebno spodbujati ustvarjalnost naših potomcev, ampak, a je to res potrebno na naših lastnih umetninah?

A je mogoče, da sem hkrati ponosna in žalostna?

Kr neki

Poznate ljudi, ki jim je kompliciranje zadnja stvar na svetu?
No, vsi moji domači so narejeni tako. Zakaj vraga bi se šli žogat ven, ko pa je
v hiši to bolj luštno.

In rezultat je...

Moja, pravzaprav moževa, ki sem mu jo podarila in jo nato zaplenila, lučka je ostala brez tistega, kar luč naredi luč.

Dolgo je že od tega.... nekaj let. In ko sem v novem zagonu novega življenja.... kje je to novo življenje, moram še ugotoviti, je prišel čas, da nekaj ukrenem glede moje lepe lučke.

Plan je bil tak:
- narediti žično ogrodje
- kupiti primerno blago
- izdelati  novo lučko

Nabava, mi ni delala probleme, kar pa ne morem trditi za izvedbo.

To se je zgodilo z mojim ogrodjem. Blamaža, da je ni svet še videl.

A se nisem vdala. Blago sem nalepila na trši, temu primeren papir, izrezala primerno velikost in..

A ni remek delo?  Čudovita je, ko jo prižgem in do izraza pride čudoviti vzorček....

Koga farbam.

Luč je katastrofa...... a je vseeno boljša kot prej.

Treba bo razmisliti o tematiki novega življenja. A ima smisel iti po tej poti... no bomo videli.