JA, POTREBNO JE VSTRAJATI

Ko smo se pred skoraj desetletjem preselili v novo hišo, sem si ustvarila majhen vrtiček.
Ja, ni ga čez domačo zelenjavo.

Sem tipična predstavnica vrtičkarjev, ki delujejo po principu:   posadim, gledam, naberem - če zraste super, če ne, pa tud OK.

To je delovalo kakšne tri leta in nato sem se leto za letom spraševala:

Kje je peteršilj? Kdo je pojedel moje bučke? A korenje pa še ni vzklil?

Prisežem, nekdo mi je ponoči na vrt metal polže, mi pulil sadike in sadil plevel....

Leta sem poskušala in ko sem dve leti nazaj v zemljo stresla sedem različnih vrst rožic, sem po šoku spoznanja, da ni vzklila niti ena sama samcata rožica, obupala.

Letos pa sem se vzela v roke in najavila, da ni še čas, da naredimo križ čez domačo zelenjavo.

A glej ga zlomka, peteršilj ni vzklil, sadike peteršilja je nekdo pojedel, bučke, sončnice niso zrastle, solato so pojedli polži....

Tolažila sem se ob paradižnikih, ki so očitno najbolj trdoživa sadika na mojem vrtu.

Nato je prišla ideja, da bi zelenjavo gojili v loncih. No ja, kaj pa lahko zgubimo.

Glava družine je priskrbela lonec in jaz sadike in....

 

Je lepa a..

To je bil test. Prihodnje leto gredo v lonc še: bučke, korenje, blitva.....

....NADALJEVANJE

Spet smo morali stakniti glave in najti nov način, kako Brinu natakniti oprsnico.

Kaj pa če bi tko... kaj pa če bi.....mogoče bi pa....

Ja, veliko tuhtanja je bilo. Nato pa se je glava družine odločila, da je treba  kužku nastaviti past.

Pred klubsko mizico je lepo namestil oprsnico (dva lepa kroga za sprednji tački), speljal vrvico za poteg, okoli mize namestil blazine ter pod mizico nastavil koščke pasjih dobrot.

Kuža pride, pravilno postavi tačke, se masti z dobrotami pod mizo in HOP...

V četrtem poskusu je uspelo. Brin je bil čisto paf. Potreboval je kakšnih deset minut, da je prišel k sebi.

Po tolažbo je prišel v moje naročje in tu sem ga lahko brez večjih težav zapela.

Tri dni je bil tako priliznjen, da je bil že mal preveč cukrast.

A sedaj je kuža pripravljen za pot.

Ko se nismo peljali, se je z veseljem namestil spredaj in opazoval dogajanje okoli sebe.

Med vožnjo zavzeto spremljal pot...

...nalajal kakšen mimo vozeči tovornjak.

Bili smo presrečni.

Na Latvijski obali (400 km mivkastega raja), je užival kot že dolgo ne.

V Talinu smo se odločili, da se bomo pred odhodom trajekta malce sprehodili. Sprehod po pristanišču je bil prav prijeten dokler.....

Šokirani smo obstali in vsi nepremično strmeli v Brina, ki se je začel motovilit ter hop cop, se rešil oprsnice.

Ko smo prišli k sebi, smo se povsem osredotočili  poti proti avtodomu. Takrat je bilo ob obali veliko ljudi in še več otrok.

Uspešno smo se vrnili v avtodom in zopet staknili glave. Imeli smo točno dve uri do odhoda trajekta.

Kaj zdaj... v avtodomu ga ne moremo pustiti, časa za kakšno past ni, brez ne more na trajekt...

In moja bistra glavica je zopet omenila zanko. Ni najboljše, je pa izhod v sili.

Po krajših pripravah in postavitvah igralcev, nam je uspelo kužku natakniti zanko. Ni se kaj dosti pritoževal, mal je bil presenečen a povsem miren.

Zanko smo kasneje fiksirali in se sprijaznili, da bo do konca potovanja, naš kuža bil na VRVICI ZA PERILO.

Po prihodu domov smo rep vrvice odrezali, ogrlico pa pustili do odhoda k veterinarju.

Sedaj lahko v miru načrtujemo nov podvig namestitve ovratnice.

                                                                      KONEC