....NADALJEVANJE

Spet smo morali stakniti glave in najti nov način, kako Brinu natakniti oprsnico.

Kaj pa če bi tko... kaj pa če bi.....mogoče bi pa....

Ja, veliko tuhtanja je bilo. Nato pa se je glava družine odločila, da je treba  kužku nastaviti past.

Pred klubsko mizico je lepo namestil oprsnico (dva lepa kroga za sprednji tački), speljal vrvico za poteg, okoli mize namestil blazine ter pod mizico nastavil koščke pasjih dobrot.

Kuža pride, pravilno postavi tačke, se masti z dobrotami pod mizo in HOP...

V četrtem poskusu je uspelo. Brin je bil čisto paf. Potreboval je kakšnih deset minut, da je prišel k sebi.

Po tolažbo je prišel v moje naročje in tu sem ga lahko brez večjih težav zapela.

Tri dni je bil tako priliznjen, da je bil že mal preveč cukrast.

A sedaj je kuža pripravljen za pot.

Ko se nismo peljali, se je z veseljem namestil spredaj in opazoval dogajanje okoli sebe.

Med vožnjo zavzeto spremljal pot...

...nalajal kakšen mimo vozeči tovornjak.

Bili smo presrečni.

Na Latvijski obali (400 km mivkastega raja), je užival kot že dolgo ne.

V Talinu smo se odločili, da se bomo pred odhodom trajekta malce sprehodili. Sprehod po pristanišču je bil prav prijeten dokler.....

Šokirani smo obstali in vsi nepremično strmeli v Brina, ki se je začel motovilit ter hop cop, se rešil oprsnice.

Ko smo prišli k sebi, smo se povsem osredotočili  poti proti avtodomu. Takrat je bilo ob obali veliko ljudi in še več otrok.

Uspešno smo se vrnili v avtodom in zopet staknili glave. Imeli smo točno dve uri do odhoda trajekta.

Kaj zdaj... v avtodomu ga ne moremo pustiti, časa za kakšno past ni, brez ne more na trajekt...

In moja bistra glavica je zopet omenila zanko. Ni najboljše, je pa izhod v sili.

Po krajših pripravah in postavitvah igralcev, nam je uspelo kužku natakniti zanko. Ni se kaj dosti pritoževal, mal je bil presenečen a povsem miren.

Zanko smo kasneje fiksirali in se sprijaznili, da bo do konca potovanja, naš kuža bil na VRVICI ZA PERILO.

Po prihodu domov smo rep vrvice odrezali, ogrlico pa pustili do odhoda k veterinarju.

Sedaj lahko v miru načrtujemo nov podvig namestitve ovratnice.

                                                                      KONEC

SAJ NI RES, PA JE..

Kadarkoli ljudem okoli sebe pripovedujem o našem ljubljenču sem deležna sledečih misli in besed: ...a so resni...bedasto...saj so zmešani...tipični primer slabega lastnika...

Ja najbrž je vse res. Nismo ravno kvalificirani, vraga še polkvalificirani nismo, da bi imeli kužka. A našega nevzgojenca imamo vseeno zelo radi.

Takole gre:

Nekega mrzlega decemberskega dne pred petimi leti, je k nam prišel Brin. Prva stvar, ki jo je naredil je bila, da je pojedel vse dosegljive piškete z novoletne smrečice..ljubko. Od vsega začetka je imel navado malce gristi. Ja, smo bili jezni in smo ga nadrli, odrinili in rekli da je lump in to je bilo to. Postopoma je bilo grizenja vse manj, a njegov nagon po grizenju je ostal

Zelo se boji če ga hočejo neznani ljudje pobožati...bojazen je tako velika, da vsakega, ki stegne roko, da bi ga pobožal, ugrizne. Tako hodimo po cesti in mrzlično gledamo (predvsem otroke), če ima kdo namen stegniti roko - zelo naporno opravilo.

Druga stvar, ki se je boji kot Satan križa je -  NATIKANJE OVRATNICE.

Razsežnost tega se je pokazala spomladi, ko je kuža zbolel.

Novembra lani je dobil za rojstni dan (ja mi to praznujemo, s torto in darili), novo ovratnico.
Z veseljem smo mu staro dali dol in mu pustili malo svobode - napaka.
Ko je zbolel smo mu hoteli natakniti novo. Samo da je videl ovratnico v naših rokah, jo je že popihal stran. Čeprav je bil bogi, mu nismo prišli z ovratnico blizu.

Nuja je klicala po drastičnem ukrepu. Vrla možaka sta se skupaj s kužkom zaprla v manjšo predsobo ter mu jo poskušala natakniti ... rezultat.... dva utrujena možaka vsak z enim ugrizom in zadovoljni kuža, ki mu je uspelo zmagati (glasovi, ki so prihajali iz predsobe so bili srce parajoči).

Kaj zdaj.... svetovali so nam Apaurin...kužka bo umiril..naša izkušnja....kuža je kar poletel.

Ker nam ni uspelo natakniti ovratnice smo ga odpeljali k veterinarju brez nje. Mislili smo...to so strokovnjaki, ga bodo že znali porihtati...
Tehnik ga je samo pogledal in odfrčal nazaj v ambolanto...veterinar pa je rekel, da nič ne more narediti....

Ok. Poskusimo drugega veterinarja. Ogled na daljavo...opis simptomov...ja, zna biti Borelija...dajte mu antibiotik in če do ponedeljka ne bo bolje....antibiotiki so prijeli.

Smo se kar oddahnili, da nam ni bilo več potrebno premišljevati, kako natakniti ovratnico...vsaj nekaj mesecev.

Brin je svobodno kruzal po vrtu, se igral in užival. Naj povem, da nimamo ograje okoli hiše, a njemu še na misel ne pride, da bi se oddaljil od nje. Ko sem ga poskusila spraviti na sprehod, je šel z menoj samo do konca ulice, se obrnil in jo ucvrl proti domu. V dobrih starih časih, ko pa je še hodil z mano na sprehod se je ob srečanju z drugimi ljudmi, kužki odpravil na daljši "obvoz" in se zopet vrnil k meni. Prava boječka, tale naš kuža ...

In prišel je dan, ko smo se boleče zavedali, da ne moremo več odlašati. Bližal se je dopust. Ovratnica mora gor in pika.

Tuhtanje je prineslo rešitev, ki se nam je zdela idealna....uspavalna injekcija.
Pridobimo potrebna navodila in čakamo na pravi trenutek....kuža zazna in se odmakne...premalo uspavala je prejel. Mal se je čudil...mal čudno hodil in to je bilo to.

Kaj zdaj...

S prošnjami, nam je uspelo pridobiti novo injekcijo. Vedeli smo, da to mora uspeti...tretje ne bomo več dobili in tako...

Organizacija....dva močna možaka....mreža....kuža skoči iz avta....hop in mreža gre gor...injekcija in kuža končno....ne zaspi. A......

Dobil je celo injekcijo uspavala in kuža ni zaspal...adrenalin strahu je pri njemu tako visok, da je premagal celo uspavalno injekcijo.

Po malce več kot dveh urah je postal kuža le utrujen in zaspan...a ne dovolj da bi zaspal. Še vedno mu nismo mogli priti blizu ter mu natakniti ovratnico...poslužili smo se zanke in mu nekako nataknili ovratnico čez obe sprednji taci in mu jo zapeli na vrhu. Malce se nam je zdela mlahava, a smo mislili, da bo že..

In imeli smo zaslužen počitek.

Zadovoljni, da smo končno uspeli smo se nekaj dni za tem odpravili na Jezero.

Brin je delal to, kar najraje dela...skače v vodo.

In tako, se je po enem takem skoku vrnil .... brez ovratnice. Kva....

                                                                                                              SE NADALJUJE....

Ko pa je tako enostavno...

Ja, junij je pri nas tradicionalno zaznamovan z rojstnimi dnevi, pikniki, obletnicami....

In kolikor je meni znano, ni drugje kaj dosti drugače.

Priznam pa, da so se od kar so otroci prestopili deseti rojstni dan, stvari malce umirile. Starejši so, manj obveznosti imamo.

Ko se pojavi vprašanje darila, mi letos, ko je zame leto ustvarjanja, misel na doma narejeno darilo hitro zamenja klasičen izlet v nakupovalno središče.
Ja, saj ludje vedno bolj cenijo doma narejeno darilo. A, slučajno ni tako? Se mogoče motim? Mislim to samo zato, ker je to voda na moj mlin?

Kakorkoli že. Letos je zame doma narejeno darilo IN.

In kaj lahko podarim. Ja, tisto, kar mi gre najlažje in najhitreje od rok. TORBICA in še enkrat TORBICA.
Poleg prevleke za blazine, je to tisto, v čemer sem najbolj napredovala.

In tako je moja najstniška punčka dvema drugima najstniškima punčkama podarila torbici.

Ta je šla Tii in ta

Anji.


Ja, najbrž je že čas, da si izmislim kaj novega.

Otroci in njihove želje

Najmlajši, se je odločil, da želi postati tišler.

Dobro. Podpiram to željo. Omara v spalnici je začela razpadati in ni boljšega, kot tišler v žlahti.

Malce pa me skrbi. Ponavadi so v svojem delu dobri tisti, ki odraščajo v svoj poklic. Tako so velikokrat otroci pravnikov, pravniki, otroci zdravnikov zdravniki, otroci glazbenikov, glazbeniki......

Pri nas smo na področju lesarstva popolni amaterji. Ubogi otrok, le kje bo dobil tisto osnovo, ki je potrebna za "žmoht" pri svojem poklicu?

A želja je kar velika. Sam samcat se odpravi v garažo in nekaj zbija. Do sedaj ven ni prišlo še nič konkretnega. Do sedaj.

Lepega dne pa iz garaže prinese stol. Ja pravi stol. (žal mi ga ni uspelo slikati, bil pa je, kar se tiče oblike mega).

Z možem sta strokovno ocenila, da je sicer krasen, a mu manjka stabilnosti in sta se odločila skupaj zavihati rokave ter ga malce popraviti.

Tako je ob manjši pomoči moža nastal tale presežek

No, mogoče pa bo kljub nedružinski tradiciji pridobil poklicni žmoht.

Z MALO INPROVIZACIJE SE VSE DA

Sem ena tistih, ki dela doma. Ja, luštno je, ko ti ni treba iti zgodaj zjutraj od doma še posebej takrat, ko zunaj pada sneg ali lije dež.
Ampak rek - ni dobro delovno mesto na katerega lahko prideš s copati - tudi drži.

Kmalu ugotoviš, da si za ostale "delovne ljudi", manjvreden osebek.
Delo doma, sploh ni delo in ti, ki si doma, se pač ne smeš nič pritoževati. Utrujenost ti ne pripada, komentarji kot - saj si doma, maš cajt, pa ti organiziraj ... itd., so na dnevnem redu.

Res je, čas si lahko malce drugače organiziram. Rada grem dopoldne na tržnico in v trgovino, ker je takrat tam najmanj ljudi. Lahko si privoščim jutranji tek ob normalni uri (ni recimo peta ali šesta ura). Če mora otrok dopoldne k zdravniku, ga lahko peljem itd. itd. A, da vse to lahko postorim v urah, ko so drugi v "službah", še ne pomeni, da ne delam. Delam. Delam popoldne, delam zvečer, delam v soboto, delam v nedeljo.... Nikoli ne morem čisto prekiniti z delom, vedno je prisoten v našem družinskem življenju - ne da se ga izklopiti, kot lahko to naredi večina "delovnih ljudi".

Pri delu doma imam najraje to, da sem lahko v udobnih oblačilih brez bolečih visokih petk, pretesnih hlač, neudobnih kostimih in najlepše....lahko delam v viklerjih.

Imam frendico, ki je tudi doma in tudi ona je rada v ležernih oblačilih zato  sem jo želela razveseliti z eno zelo "komotno" kiklco.

Izbrskala sem pozabljeno blago, neznanega izvora in se lotila.

Ni se mi dalo delati koroja zato sem si dopovedovala, da se z inprovizacijo daleč pride.

Ko je bilo delo končano, sem potrebovala manekenko. Najbližja je bila moja mala macka (da ne bo pomote, punca je večja od mene). Da je pristala na poziranje je bil pogoj...

ja, uganili ste - slikanje samo od pasu navzdol.

Kaj pravite, mi je uspela inprovizacija?

KAKO PA NASTANE COPAT?

Zanimalo me je, kako se naredi copat. Nekaj časa sem tuhtala, in se končno odločila poskusiti.

Ker nisem želela uničiti novega, dragega in nekoč sigurno zelo potrebnega blaga, sem se odločila uporabiti stare kavbojke in ostanek flisa.

Ker je bil to poskus, sem naredila samo vzorčen, desen copat.

in skoraj končan

Debelina je bila kar precejšnja, tako da je moja Singerca kar sopihala. Nekaj pa je manjkalo, zato sem dodala še flis.

Žal sem morala šivati na roke in še to je bilo težko in temu primerna je tudi vizuelna podoba.

Malo bom še tuhtala preden se bom lotila copata, ki bo zaživel svoje življenje.

IN OGLASIL SE JE...

Ja, je problem, če imaš več otrok. Takoj, ko zadovoljiš enega se oglasi drugi in nato tretji... Dobro, da sem pri tretjem končala in mi tako ostane čas še za kaj drugega.

Hecam se. Če bi bila mlajša bi me kdo mogoče še prepričal, da bi imela še kakšnega.

Hi, hi, hi....dobr da nism.

Ko sem zadovoljila mlajša dva, si je tudi starejši omislil, da moram kaj narediti za njega.
Glede na to, da je v fazi, ko je vse kar je Britansko IN sem se odločila, da ga razveselim s primerno blazino. Sicer si je omislil blazino z zastavo VB, a ker bi to malce trajalo in ker se je na njegovi stari blazini pokvarila zadrga (zamenjati je še ne znam), sem stvari malce pospešila z nakupom primernega blaga.

Za nek drugi projekt sem preučila vse možne napotke o šivanju zadrg na internetu in ugotovila, da res velja trditev: "dokler se nečesa ne naučiš je vse težko". Šivanje zadrg (novih na novo blago) je postala "mala malca" in ko bom zamenjala mašino, ki bo imela tudi "zadrga nogco", bom pa sploh na konju.

In tako sem kupila

vse kar mora bit, je gor.

tako sem se lotila zadrge in

tak je bil rezultat.

Zadovoljstvo je bilo veliko, a je takoj povedal, da to ne pomeni, da ne pričakuje blazino na kateri bo v celoti britanska zastava.

To naj bi izgledalo nekako tako