Dragomerški pustni žur

Dragomer, naselje s tradicijo.

Nedolgo tega (10 let nazaj), sem tam preživela, reci in piši, sedem let. V vsem tem času se mi ni uspelo udeležiti njihovega, daleč naokoli poznanega pustnega žura. Žalostno, saj vem.

Po vseh teh letih, pa so me tja odpeljale dragomerške Žabice in z njimi moja najstnica.

Pravila so preprosta, popoldne žur malčkov, zvečer žur velikih. Bila sem na žuru malčkov, za žur velikih pa še nisem pripravljena. Moram še malo zrasti.

Tukaj je nekaj utrinkov

 

IZOBRAŽEVANJE ŠT. 1

Zadnjič sem  v družbi treh mamic ter njihovih treh najstnic (+ my teenager), potožila o veeelikih stroških za izobraževanje, ki me čakajo. Nekaj dni kasneje me je razveselil mail ene od njih s povezavo do kupona Kolektive s katerim sem se lahko prijavila na cenejši enodnevni tečaj v FotoAvenijo.

To bi se moralo zgoditi v sredo, ne to, čeprav tudi danes pada sneg, temveč tisto pred nekaj tedni ko je zapadlo tone snega. In ker sem v temi in snegu na cesti cagava, sem "pogumno" dvignila telefon ter prestavila svojo udeležbo.

Ko je končno napočil dan, sem se z bolj dinamično vožnjo, kot bi se v snegu ter temi, odpravila proti prestolnici. V sobi se nas je nabralo šest nadobudnih slušateljev s svojimi malimi ter malo večjimi kamerami. Seznanili smo se z vsem potrebnim za uspešno fotografiranje in skoraj ni minila minuta, da si ne bi bila hvaležna zaradi predhodnega knjižnega izobraževanja.

Huuura, končno vem, kje se nastavi zaslonka, kje ISO in kje čas. Zmagala sem.

Ko smo končali, sem se precej izžeta odpeljala domov. Kljub utrujenosti sem  se zadovoljno muzala nad pridobljenim znanjem.

Nato pa; "Mami, me boš slikala, rabim za projekt?"
"Seveda bom, mala malca."

Čak mal, kaj pa ostrenje, kje je rafal, kaj pa če je sneg in močno sonce, kaj pa.....ši..

A sem s pomočjo navodil le našla rafal in nastale so te slike

Mislim, da še nisem zaključila izobraževanja.

Sem se malo igrala in tako ustvarila tili dve lepotici

in

ja, luštno se je igrati

Kaj bi lahko dala notri?

IMAM NOVO KAMERO

Jupi! Imam novo kamero!

Po pravici povedano, jo imam že od decembra. Ne vem zakaj, a nekako je nisem želela prijeti v roko.
Tega enostavno ne morem razumeti. V življenju sem naredila že stotine fotografij, sedaj, ko pa imam končno svojo kamero jo skoraj mesec dni nisem prijela v roke.

Mislim, da sem se bala. Bala, da bi naredila fotografijo in bi ta bila zanič. Boječka.

Včeraj pa me je premagala zimska idila.

Bilo je tako lepo, da mi je bilo čisto vseeno kakšna bo slika. Želela sem jo narediti in sem jo.
Vse vem. Ne bi smela slikati z avtomatiko, morala bi prestaviti na večjo hitrost in bolj odpreti zaslonko ali povečati ISO in najbrž še kaj a za to imamo tečaje in jaz se ga bom udeležila.

Do takrat pa bom slikala slike z avtomatiko.

Oh, a ni lepo.

Zdj moram pa kidat sneg. Grrrr...tega pa ne maram preveč.

KJE SO MEJE PRIJATELJSTVA

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko niste vedeli, ali bi prijateljici-ju povedali svoje mnenje oziroma ga - jo seznanili z nečem, kar vi veste on-ona pa ne, pa mislite, da bi moral-a?

Iz področja vzgoje otrok,
- odnosa mož - žena
- odnosov do snahe, tašče, tasta, zeta, staršev....
- odnosov do sodelavcev
- odnosa do samega sebe

in še bi lahko naštevala področja, kjer trčimo ob  to dilemo.

Mnenja so deljena. Večina ljudi to smatra kot vmešavanje na področje, kjer tretja oseba nima kaj iskati in da mora vsak najprej počistiti pred svojimi vrati.
Na drugi strani so ljudje, ki so mnenja, da je dolžnost  in bistvo prijateljstva ravno v tem, da se pred prijatelji ne pretvarjajo in da so dolžni povedati svoje mnenje. (govorimo seveda o dobrih prijateljih in ne o naključnih znancih - to je velika razlika). Vedno pa je potrebno premisliti in pretehtati vsako situacijo posebej in se odločiti po svoji vesti - tu so meje zelo tanke.

Ko naši otroci odraščajo jim govorimo, da je potrebno stvari (naloge, probleme, prijatelje..), pogledati iz različnih zornih kotov, da se odgovor na vprašanja velikokrat skriva in da pot ni vedno ravna in enostavna. Torej jih učimo, da gledajo široko in da so dovzetni za drugačne rešitve in mnenja. Zakaj ta modrost izpuhti, ko gre za naše odnose in ravnanja v odrasli dobi?

Zakaj smo ljudje veliko bolj dojemljivi in odprti za nasvete in mnenja iz tisočerih knjig in revij napisanih posplošeno in od popolnih tujcev, težko pa sprejmemo mnenje svojih bližnjih prijateljev, ki nas osebno poznajo?
Dejstvo je, da nekdo od zunaj drugače vidi naša dejanja oz. nedejanja. Vidi tisto, kar mi ne moremo, nočemo ali ne znamo videti. Zakaj potem to zavračamo?

Jaz osebno raje vidim, da se mi pove, če ga kje lomim. Seveda pa to še ne pomeni, da mnenja drugih vzamem za suho zlato. Veliko raje pa bi npr. danes izvedela, če bi moj otrok namesto v šolo zavil v bife, kot pa šele konec šolskega leta. Tako imam možnost, da o zadevi premislim in ukrepam ali pa tudi ne.
Vem, da marsičesa ne vem in da tudi jaz delam napake in najbolj se bojim napak, ki se jih ne zavedam, zato raje vidim, da mi bližnji prijatelji nalijejo čistega vina in mi dajo možnost, da o tem nato sama presodim.

Ja, tudi mene boli, ko mi povedo, da ga serjem, a sem mnenja da je boljša manjša bolečina danes kot velika jutri.

Prazniki, počitnice, oh, kako jih imam rada in kako šele sem vesela, ko jih je konec.

Ne vem zakaj, a med počitnicami, moja ustvarjalnost pade pod ničlo. Zdi se, kot da možgani ne morejo razmišljati o ničemer drugem, kot o darilih, piškotih, okraskih, smrekici, dobrih filmih, slabih filmih, lenarjenju, kartah.....

Tokratni maraton Enke sem končala na odličnem drugem mestu. Samo za primerjavo - lansko leto med poletnimi počitnicami sem končala na zadnjem mestu s skoraj 700 točkami zaostanka.
Res sem ponosna nase.

Letos smo se odločili, da bomo našo smrekico oblekli v piškotke

Okrasitev je bila edino ustvarjalno delo teh počitnic. Žalostno kaj?


In sedaj, ko je vsega konec, se moram ponovno lotiti svojih načrtov. Letos je bila moja Novoletna zaobljuba zelo kratka :  Kar sem si zadala lani, velja tudi za letos. Kratko in jedrnato.

Prvo sem si okrepila svojo knjižnico

To je le nekaj knjižnične literature, nekaj sem jo celo kupila

in nekaj celo prebrala.

Suho branje je težko a tudi koristno. Izvedela sem, s kakšnim fotoaparatom se hočem lotiti svojega izobraževanja.

Za začetek sem se odločila, da bom izbrala fotoaparat  Hobi razreda



Ni najnovejši, ima pa dobre reference in zame še sprejemljivo ceno.