Rada imam rože. Imela bi jih polno hišo. Cvetoče, pisane, zelene, bodeče... vse.
Na žalost, si za njih ne vzamem časa in tako neslavno propadejo. Nimam časa se z njimi pogovarjati, jih povprašati ali jih dovolj ali premalo zalivam, ali bi želele kakšno posebno prehranjevalno oskrbo.....
Najdaljšo, veteransko dobo v našem domovanju ima Slonova noga, pa še ta bi pred leti neslavno propadla, če ne bi bila tako trdoživa. Ima že domovinsko pravico, saj je pri nas dobrih enajst let. Vse ostale rože imajo največ dve leti.
In tako prejmem preteklo leto za rojstni dan Orhidejo. Lepo, cvetočo. Že ko sem jo prijela v roke sem se žalostno zamislila nad njeno usodo.
Uživala sem v njenem cvetu in ko je ugasnila sem jo postavila v kot okenske police in jo, ko sem se spomnila tudi zalila. Štrcelj je neslavno sameval v zraku in me vseskozi nagovarjal naj ga že odrešim muk in ga pošljem v večna lovišča. Ne vem zakaj, mogoče je bila lenoba, da je nisem še odpisala.
In zgodil se je čudež. Natančno leto dni po njenem prihodu je zopet zacvetela. Nejeverno sem jo vsakodnevno ogledovala. In ko je polno zacvetela sem jo morala vsem pokazati. Gledali so me, kot da sem padla na glavo, da jim kažem eno navadno rožo, kot da bi bila ne vem kakšna dragocenost. A zame je postala dragocenost in to zelo lepa.
Kaj pravite? A, ni čudež lepote?
Ni komentarjev:
Objavite komentar