petek, 29. junij 2012

Ko pa je tako enostavno...

Ja, junij je pri nas tradicionalno zaznamovan z rojstnimi dnevi, pikniki, obletnicami....

In kolikor je meni znano, ni drugje kaj dosti drugače.

Priznam pa, da so se od kar so otroci prestopili deseti rojstni dan, stvari malce umirile. Starejši so, manj obveznosti imamo.

Ko se pojavi vprašanje darila, mi letos, ko je zame leto ustvarjanja, misel na doma narejeno darilo hitro zamenja klasičen izlet v nakupovalno središče.
Ja, saj ludje vedno bolj cenijo doma narejeno darilo. A, slučajno ni tako? Se mogoče motim? Mislim to samo zato, ker je to voda na moj mlin?

Kakorkoli že. Letos je zame doma narejeno darilo IN.

In kaj lahko podarim. Ja, tisto, kar mi gre najlažje in najhitreje od rok. TORBICA in še enkrat TORBICA.
Poleg prevleke za blazine, je to tisto, v čemer sem najbolj napredovala.

In tako je moja najstniška punčka dvema drugima najstniškima punčkama podarila torbici.



Ta je šla Tii in ta


Anji.


Ja, najbrž je že čas, da si izmislim kaj novega.

torek, 12. junij 2012

Otroci in njihove želje

Najmlajši, se je odločil, da želi postati tišler.

Dobro. Podpiram to željo. Omara v spalnici je začela razpadati in ni boljšega, kot tišler v žlahti.

Malce pa me skrbi. Ponavadi so v svojem delu dobri tisti, ki odraščajo v svoj poklic. Tako so velikokrat otroci pravnikov, pravniki, otroci zdravnikov zdravniki, otroci glazbenikov, glazbeniki......

Pri nas smo na področju lesarstva popolni amaterji. Ubogi otrok, le kje bo dobil tisto osnovo, ki je potrebna za "žmoht" pri svojem poklicu?

A želja je kar velika. Sam samcat se odpravi v garažo in nekaj zbija. Do sedaj ven ni prišlo še nič konkretnega. Do sedaj.

Lepega dne pa iz garaže prinese stol. Ja pravi stol. (žal mi ga ni uspelo slikati, bil pa je, kar se tiče oblike mega).

Z možem sta strokovno ocenila, da je sicer krasen, a mu manjka stabilnosti in sta se odločila skupaj zavihati rokave ter ga malce popraviti.

Tako je ob manjši pomoči moža nastal tale presežek





No, mogoče pa bo kljub nedružinski tradiciji pridobil poklicni žmoht.

sreda, 06. junij 2012

Z MALO INPROVIZACIJE SE VSE DA

Sem ena tistih, ki dela doma. Ja, luštno je, ko ti ni treba iti zgodaj zjutraj od doma še posebej takrat, ko zunaj pada sneg ali lije dež.
Ampak rek - ni dobro delovno mesto na katerega lahko prideš s copati - tudi drži.

Kmalu ugotoviš, da si za ostale "delovne ljudi", manjvreden osebek.
Delo doma, sploh ni delo in ti, ki si doma, se pač ne smeš nič pritoževati. Utrujenost ti ne pripada, komentarji kot - saj si doma, maš cajt, pa ti organiziraj ... itd., so na dnevnem redu.

Res je, čas si lahko malce drugače organiziram. Rada grem dopoldne na tržnico in v trgovino, ker je takrat tam najmanj ljudi. Lahko si privoščim jutranji tek ob normalni uri (ni recimo peta ali šesta ura). Če mora otrok dopoldne k zdravniku, ga lahko peljem itd. itd. A, da vse to lahko postorim v urah, ko so drugi v "službah", še ne pomeni, da ne delam. Delam. Delam popoldne, delam zvečer, delam v soboto, delam v nedeljo.... Nikoli ne morem čisto prekiniti z delom, vedno je prisoten v našem družinskem življenju - ne da se ga izklopiti, kot lahko to naredi večina "delovnih ljudi".

Pri delu doma imam najraje to, da sem lahko v udobnih oblačilih brez bolečih visokih petk, pretesnih hlač, neudobnih kostimih in najlepše....lahko delam v viklerjih.

Imam frendico, ki je tudi doma in tudi ona je rada v ležernih oblačilih zato  sem jo želela razveseliti z eno zelo "komotno" kiklco.

Izbrskala sem pozabljeno blago, neznanega izvora in se lotila.



Ni se mi dalo delati koroja zato sem si dopovedovala, da se z inprovizacijo daleč pride.





Ko je bilo delo končano, sem potrebovala manekenko. Najbližja je bila moja mala macka (da ne bo pomote, punca je večja od mene). Da je pristala na poziranje je bil pogoj...




ja, uganili ste - slikanje samo od pasu navzdol.

Kaj pravite, mi je uspela inprovizacija?