ponedeljek, 26. november 2012

PA ZAČNIMO

Od vseh treh (fotografija, oblikovanje gline, sitotisk), mi je najbližje fotografija. Mogoče zato, ker me spremlja že od srednješolskih let.
Takrat sem si s štipendijo privoščila prvi "trotlzihr" aparat. Slike so bile tako slabe, da sem marsikatero odložila v okrogli fascikel. Tiste, ki sem jih nekako uspela prebaviti, sem spravila. Če bi se ozirala na kvaliteto, danes ne bi imela nobene slike iz tistega obdobja.

Ko se je rodil moj prvi sonček, se je pojavila tudi želja po učenju ustvarjanja dobrih fotografij. Glava družine je segla v žep in kupila aparat, ki je spadal v srednje kategornike med takratnimi fotoaparati. Na žalost pa ni in ni bilo primernega časa, ki bi ga lahko namenila kvalitetnemu učenju fotografiranja.

A se zaradi tega užitkom fotografiranja nisem odrekla. Dokler smo se okoli vozili z vozičkom, kar je trajalo šest let, sem naredila na stotine slik.


Doba pred digitalci
 

Doba digitalcev



V dobi digitalne fotografije je bilo posnetih le nekaj 10 slik na leto.

Nato je sledilo suho obdobje. Aparat se je pokvaril, servis je bil predrag, novega nismo kupili, saj tudi slikali nismo kaj dosti. Nekoč smo ga celo pozabili vzeti s seboj na dopust.

In kaj se je spremenilo? Zgodila se je Frišna in z njo tale blog. Od kar sem ga pričela pisati sem se nekako "šlepala" s starimi fotografijami ter fotografijami narejenimi s poceni kompaktnim fotoaparatom, ki se uporablja za "trotlziher" slike službenih delovišč.

Sedaj pa sem se odločila, da bom končno le šla in se izobrazila na področju kvalitetne fotografije. Kot prvo pa moram kupiti fotoaparat, brez njega pač ne bo šlo.

Kako se bom tega lotila pa sledi v kratkem.



nedelja, 04. november 2012

ZA MALIM PRIDE VEČJE

Tako, s Frišno sva odprli malo trgovinico, bili na najinem prvem ARTish-u in uspešno prodali nekaj izdelkov.
Moram reči, da sem zelo zadovoljna z najinimi prvimi koraki. Ampak!

Vedno se pojavi neki ampak. Najprej imamo majhne želje in ko se nam ta želja izpolni, dokaj hitro ugotovimo, da bi bilo lahko  vse tudi bolje in večje.

Po domače povedano, poveča se nam apetit. Tudi meni se je, priznam. Želim več in želim bolje.

Želje so velike, lepe, sijoče, obetavne, žlahtne, obljubljajoče in še in še.

Prvo moram premagati strah, strah pred obilico informacij, ki te lahko že v kali zatrejo. Kot drugo moram premagati strah pred neuspehom - mantra, ki si jo moram ponavljati je "Vsak neuspeh je nova stopnička k uspehu". In tisto tretje, najstrahotnejše, treba se je odločiti, izbrati.

Prvo in drugo je mala malca, tretje, tretje pa me muči, zelo muči. Kako se odločiti, kako izbrati, da bo koza cela in volk sit.

Finalisti so: fotografija, sitotisk in lončarstvo.

Znam sprožiti gumbek na fotoaparatu, znam mešati barvo, kdo pa tega ne zna in vem kakšen lonček mi je všeč. To je vse. Kako hudiča naj se odločim.

Prebiram literaturo in premagujem prvo točko, do druge še nisem prišla. Tretja je pa itak vseskozi prisotna. Človek, zmešalo se mi bo.

Kakšni nasveti?