JA, POTREBNO JE VSTRAJATI

Ko smo se pred skoraj desetletjem preselili v novo hišo, sem si ustvarila majhen vrtiček.
Ja, ni ga čez domačo zelenjavo.

Sem tipična predstavnica vrtičkarjev, ki delujejo po principu:   posadim, gledam, naberem - če zraste super, če ne, pa tud OK.

To je delovalo kakšne tri leta in nato sem se leto za letom spraševala:

Kje je peteršilj? Kdo je pojedel moje bučke? A korenje pa še ni vzklil?

Prisežem, nekdo mi je ponoči na vrt metal polže, mi pulil sadike in sadil plevel....

Leta sem poskušala in ko sem dve leti nazaj v zemljo stresla sedem različnih vrst rožic, sem po šoku spoznanja, da ni vzklila niti ena sama samcata rožica, obupala.

Letos pa sem se vzela v roke in najavila, da ni še čas, da naredimo križ čez domačo zelenjavo.

A glej ga zlomka, peteršilj ni vzklil, sadike peteršilja je nekdo pojedel, bučke, sončnice niso zrastle, solato so pojedli polži....

Tolažila sem se ob paradižnikih, ki so očitno najbolj trdoživa sadika na mojem vrtu.

Nato je prišla ideja, da bi zelenjavo gojili v loncih. No ja, kaj pa lahko zgubimo.

Glava družine je priskrbela lonec in jaz sadike in....

 

Je lepa a..

To je bil test. Prihodnje leto gredo v lonc še: bučke, korenje, blitva.....