PA ZAČNIMO

Od vseh treh (fotografija, oblikovanje gline, sitotisk), mi je najbližje fotografija. Mogoče zato, ker me spremlja že od srednješolskih let.
Takrat sem si s štipendijo privoščila prvi "trotlzihr" aparat. Slike so bile tako slabe, da sem marsikatero odložila v okrogli fascikel. Tiste, ki sem jih nekako uspela prebaviti, sem spravila. Če bi se ozirala na kvaliteto, danes ne bi imela nobene slike iz tistega obdobja.

Ko se je rodil moj prvi sonček, se je pojavila tudi želja po učenju ustvarjanja dobrih fotografij. Glava družine je segla v žep in kupila aparat, ki je spadal v srednje kategornike med takratnimi fotoaparati. Na žalost pa ni in ni bilo primernega časa, ki bi ga lahko namenila kvalitetnemu učenju fotografiranja.

A se zaradi tega užitkom fotografiranja nisem odrekla. Dokler smo se okoli vozili z vozičkom, kar je trajalo šest let, sem naredila na stotine slik.



Doba pred digitalci

 

Doba digitalcev



V dobi digitalne fotografije je bilo posnetih le nekaj 10 slik na leto.

Nato je sledilo suho obdobje. Aparat se je pokvaril, servis je bil predrag, novega nismo kupili, saj tudi slikali nismo kaj dosti. Nekoč smo ga celo pozabili vzeti s seboj na dopust.

In kaj se je spremenilo? Zgodila se je Frišna in z njo tale blog. Od kar sem ga pričela pisati sem se nekako "šlepala" s starimi fotografijami ter fotografijami narejenimi s poceni kompaktnim fotoaparatom, ki se uporablja za "trotlziher" slike službenih delovišč.

Sedaj pa sem se odločila, da bom končno le šla in se izobrazila na področju kvalitetne fotografije. Kot prvo pa moram kupiti fotoaparat, brez njega pač ne bo šlo.

Kako se bom tega lotila pa sledi v kratkem.

ZA MALIM PRIDE VEČJE

Tako, s Frišno sva odprli malo trgovinico, bili na najinem prvem ARTish-u in uspešno prodali nekaj izdelkov.
Moram reči, da sem zelo zadovoljna z najinimi prvimi koraki. Ampak!

Vedno se pojavi neki ampak. Najprej imamo majhne želje in ko se nam ta želja izpolni, dokaj hitro ugotovimo, da bi bilo lahko  vse tudi bolje in večje.

Po domače povedano, poveča se nam apetit. Tudi meni se je, priznam. Želim več in želim bolje.

Želje so velike, lepe, sijoče, obetavne, žlahtne, obljubljajoče in še in še.

Prvo moram premagati strah, strah pred obilico informacij, ki te lahko že v kali zatrejo. Kot drugo moram premagati strah pred neuspehom - mantra, ki si jo moram ponavljati je "Vsak neuspeh je nova stopnička k uspehu". In tisto tretje, najstrahotnejše, treba se je odločiti, izbrati.

Prvo in drugo je mala malca, tretje, tretje pa me muči, zelo muči. Kako se odločiti, kako izbrati, da bo koza cela in volk sit.

Finalisti so: fotografija, sitotisk in lončarstvo.

Znam sprožiti gumbek na fotoaparatu, znam mešati barvo, kdo pa tega ne zna in vem kakšen lonček mi je všeč. To je vse. Kako hudiča naj se odločim.

Prebiram literaturo in premagujem prvo točko, do druge še nisem prišla. Tretja je pa itak vseskozi prisotna. Človek, zmešalo se mi bo.

Kakšni nasveti?

Oh....kaj pa embalaža

Če ste se kdaj lotili kakšnega novega prodajnega podviga, ste gotovo naleteli tudi na tisti del, ki se mu pravi "embalaža nekega prodajnega izdelka". Saj veste - ljudje najprej vidijo pakungo  in šele nato se bodo mogoče potrudili in preverili kaj je notri.

Torej: da se kar se da lično, okusno, eko itd. priljubiš morebitnemu kupcu, moraš temu vprašanju nameniti nekaj tehtnega razmisleka.

1. V kakšni embalaži se bo izdelek, ki je bil kupljen, poslal srečnemu novemu lastniku.
2. V katero embalažo se bo izdelek zapakiral, če se bo le ta prodal, na prihajajočem "Artish-u", ki bo prihodnjo soboto v KINU ŠIŠKA
3. Vprašanje v razvoju
4. Vprašanje v razvoju
5. Vprašanje v razvoju

Ko pričneš brskati po internetu za primerno embalažo, kaj hitro ugotoviš, da le te za tako majhne nadobudne podjetnike, skorajda ni.
Z največjim veseljem ti po ugodni ceni sicer ponudijo embalažo po kakršnikoli tvoji muhasti želji, le da so naročene količine veeeeeeeeliiiiiiiike. NE BO ŠLO.
Nato prehodiš knjigarne, papirnice, trgovine.... in ugotoviš, da bi lahko svoje lepe, dizajnerske, unikatne, umetniške....izdelke zapakiral v draaaage darilne pakete ali pa v

NE BO ŠLO.


Nato razmišljaš naprej. Hmmmm....kaj pa VALKARTON Logatec, tega imam za ovinkom.

Majhen izlet, je prinesel kupček "fouš" valovite lepenke.

z malce spretnosti nastane

POCENI, EKO, LIČNO.....

Meni je zeeeelooo všeč.

A bo tudi morebitnim kupcem?

P.S. seveda pride notri še bel ovojni papir, zgoraj vrvica....skratka še malce "lišpanja"

Ljudje na kup, rodilo se je nekaj čudovitega!

 

Ni ga bolj čudovitega občutka, kot je novo rojstvo.

In rodila se je prečudovita, majhna in še zelo občutljiva trgovinica "PolonaVesna". Luč sveta je ugledala v svetovni spletni trgovini Etsy.

S Polono sva presrečni, da vam jo lahko predstaviva ter vas prosiva, da jo občudujete, pohvalite in priporočite vsem svojim prijateljem, znancem, sorodnikom, poznancem, tujcem.....vsem, ki bi si želeli EDINSTVENEGA DODATKA v svojem domu.

Vsi dizajnerski izdelki so lahko tudi prečudovito DARILO, ki vam bo zagotovilo večno zvestobo in najboljši "štrudl" vsake obdarovanke ter največje "pivce" vsakega obdarovanca.

Trgovinica se bo seveda večala in večala in vas vsakič znova presenetila z novimi izdelki.

http://www.etsy.com/shop/PolonaVesna?utm_source=OpenGraph&utm_medium=PageTools&utm_campaign=Share


Torej, kupite ali pa samo poglejte, pohvalite in obvezno priporočite naprej, najino novo, prečudovito trgovinico.

Hvala Hvala Hvala Hvala.......

Vesna


P.S.  Ok, povezava je dolga, a moje poznavanje računalnika in njegove kopirne logike, še nisem osvojila, se pa trudim in obljubim, da se bom poboljšala.

PROBLEM - STOPNIŠČE

Takoj, ko smo se preselili v novo hišo, sem ugotovila, da bomo (predvsem bom, drugim je vseeno), imeli probleme s stopniščem.
Bil je snežno bel, tako stene kot ograja.
Iz obupa sem ga nekoč celo prebarvala v temno modro in na stopnice narisala delfinčke. Bilo je zaman. Ročice niso hotele biti niti za cm stran od sten.

Poskusila sem tudi pralno barvo, ni šlo.
Pred nekaj leti sem obesila lepe pingvinčke, ki so nato ostali kar nekaj let. Govorila sem, da pozimi dajejo vzdušje, poleti pa nas hladijo. V resnici pa si jih nisem upala dati dol, saj bi ostali beli, čisti odtisi.

Nato sem se spomnila, da bi lahko steno oblekla v kamen. Nikoli se ne bi več poznale ročice in dolgoročno bi prišparali na pleskarjih.

Ideja : dobra
Izvedba : draga
Rok izvedbe : ko se finančno poberemo po obilnem dopustu in mine kriza

Do takrat pa sem se domislila poceni ter luštne rešitve.

Steno sem se odločila obleči v črno beli print slikic našega dosedanjega življenja.

Za nekaj časa bo.

NAJSTNIKI IN NJIHOV OKUS

Ste že kdaj razmišljali, kakšen je vaš odziv na okus vašega najstnika?

Kako reagirate, ko v trgovini skupaj izbirate obleke, pohištvo, šolske potrebščine, hrano......

Ne?

Ali je mogoče podobno temu:
- a se hecaš, pa valjda ne boš to nosila/il
- to pa res ne moreš meti, kaj bodo pa ljudje mislili
- si zmešana/n, za to pa že ne dam denarja
- ja, mogoče bi pa šlo, ampak poglej še malo naokoli, mogoče je pa kje še kaj boljšega (ufff, upam, da je)
- glej, to je sicer super, ampak, res nočeš zgledati kot bebček, hrenovka, dojenček....
- seveda ti bom to kupila, če je tebi všeč je tudi meni (grrr....)
.
.
.

No, ste se našli? Jaz zelo velikokrat spadam med zadnje.

In rezultat je včasih zelo kičast

Želja je bila velika, argument pa - taaaakkooooo mehak blago.

Sam, da si ti srečna macka, bom že zatisnila okice, ko pridem v tvojo sobo.

KAJ NAJ PA TEBI PODARIM....

Avgust, mesec ležernosti, prostih parkirnih mest, sonca, morja, razpuščenih otrok..... in kopice rojstnih dnevov.

Očitno sta november in december zelo prijetna za spo....

Kar je pač je. Ker pa so možgani bolj na paši, je snovanje izvirnih daril prekleto težko opravilo.

Sestra mi je, k sreči,  pri tem malce pomagala.
Ko je videla mojo prvo izdelano punčko, jo je hotela zapleniti. Hitela sem ji razlagati, da to pa res ni za njo, da bo to punčko dobila majhna, ne pa velika punčka. Mislila sem, da se hecava, res sem to mislila. In ker so moji možgančki včasih malce bolj počasni se mi je šele kasneje pripeljalo, da je mislila resno in tako je letos avgusta za svoj (ne povem kateri) rojstni dan dobila

                           tole pupo. Da ne bo pomote, to je moja druga izdelana punčka.

Ko sta prišli na vrsto frendici, sem, moram priznati, imela popolnoma prazno glavo. Ker pa sem si želela, da jima nekaj podarim, sem se zatekla k najpreprostejši rešitvi

Da ne bo pomote, to v avgustu niso bili vsi rojstni dnevi, a sem ostale popedenala še na lažji način...... kupila sem darilo.