Kako čas beži

Ne morem verjeti,  minil je že cel teden od

marička sem počasna. Imela sem zelo dober namen, da bi takoj v ponedeljek pela hvalo svoji najstnici in  vsem ostalim udeležencem državnega prvenstva na OŠ A.M.Slomška. Ampak, dva dni. Dva dni sem se potikala po dvorani,navijala, spodbujala, slikala, nosila malice.... to naj bo v moje opravičilo za zamudo. Rabila sem teden dni da sem prišla k sebi.

Tukaj je nekaj utrinkov tekmovanja

Jupi, državne prvakinje smo

Dvorana je dva dni pokala po šivih

Člani društva  Sovica so prejeli denarno nagrado za najglasnejše navijače

Ja, tudi navijati se splača. Če bi to prej vedela.....

 

Napetost pred razglasitvijo

Male Žabice

Velike Žabice

Plesni cvet

Žabice babice

Ja, veliko se je dogajalo pretekli vikend na Vrhniki. Če se bo vse skupaj ponovilo tudi prihodnje leto, pa vas o tem pravočasno obvestim.

Veste kaj o ARTIŠ-u?

Med prazničnim vikendom je potekal Artiš.

Za tiste, ki še ne veste kaj se skriva pod tem imenom, naj na kratko povem:

Artiš, je umetniško - ustvarjalna tržnica, kjer umetniki-ustvarjalci, obiskovalcem ponudijo svoje prečudovite stvaritve.



Najprej je treba postaviti štant
 

Lansko jesen, sem se prvič odpravila, kot prodajalec in kot obiskovalec, na to umetniško tržnico. Takoj so me navdušili vsi ti USTVARJALCI, ki so si goreče želeli svoje izdelke, v katere vlagajo veliko ljubezni in veselja, predstaviti ter seveda tudi prodati obiskovalcem. Navdušili so me tudi OBISKOVALCI, ki jim je bilo jasno kot beli dan, da ne morejo izdelke primerjati z izdelki masovne proizvodnje.

Tokrat sem bila na Artišu prisotna kot zelo koristna pomoč Frišni. Revica, res ne ve kaj naj sama, samcata počne na stojnici. Kaj čem, sem pač dobra duša.

Če nas niste obiskali, je tukaj za VAS nekaj Artišanskih utrinkov.


Poskrbeti je treba tudi za romantično osvetlitev
 

Tu sem kupila čudovite uhane

Res so čudoviti ti medaljoni
 

Oh, ta čudovita romantika

 

Brez glasbenega mojstra tudi ni šlo

 

Nekaj za naše malčke

Čudoviti svet emajla

Brez Frišninih ilustracij pač ne gre

 

 

 

 

 

Tudi kužki so našli nekaj zase

 

In še, in še, in še.....

 

Spet sem se malce poigrala z oblačenjem škatlic in spoznala da:

1. Kartonaste škatle niso najboljše za oblačenje v blago in to zato,

ker jih je težko odpirati in zapirati (očitno niso temu namenjene) in ker nikakor nočejo obdržati pravilne oblike

2. Da so ovinki zaje.... in so redko taki kot želiš

3. Da ne vem, kaj naj z njo počnem (ne paše v našo hišo)

4. Da prav paše za objavo pred Veliko nočjo

5. Če ne drugega, lahko vadim vsaj slikanje

6. Da so mi tulipani veliko bolj všeč.

IZOBRAŽEVANJE ŠT. 3

 

Napočil je dan, ko sem se odpravila na dooolgo pot do Trzina. Tam ima fotografska izobraževanja Matjaž Intihar, to je tisti, katerega knjigo sem predihala po dolgem in počez.


Da pa se ne bi izneverila sami sebi, sem nekje pobrala, da se vse skupaj prične prej kot se dejansko je in sem tako eno uro kofetkala v bližnjem lokalčku in se spraševala od kje je prišla napačna ura. Zaključek:  EMŠO, definitivno je kriv EMŠO. Jaz že nisem tega sposobna zamočit.



Okrepljena z že ne vem katero kavo tistega dne, sem se uro kasneje končno uspela usesti na stol v mali predavalnici E-Fotografije. Bili smo pisana druščina mladih, mlajših in še mlajših.

In tako se je pričelo štiridnevno "mučenje". Osvetlitev gor, osvetlitev dol, ISO gor, ISO dol, Čas.... in seveda kompozicija.

Pravijo, da je kompozicija pomembna, ni pomembno samo to, da ti je slika všeč, pomembno je, da je všeč tudi drugim in to naj bi naredila pravilna kompozicija.

Po šestih teoretičnih urah, smo se na pustno soboto odpravili v prestolnico na praktični del.

Ja, zima poskrbi tudi za tako fotografijo. Še malo, pa je ne bo mogoče narediti.

Pomlad ne bo poskrbela samo za prazna kolesarska parkirišča temveč tudi za večje število zaljubljenih ključavnic.

























Zelo rada slikam otroke. So tako sproščeni in naravni.


















Bilo je..............mraaaaaaz. Roke so mi, kljub rokavicam, od mraza otrdele do tiste točke, ko sem se obupano trudila ne-verjeti, v njihovo vnovično uporabo. Če se ne bi malce pred koncem pogreli z najboljšim vročim čajem na svetu, ne vem, ne vem, kaj bi bilo.

Tukaj je bilo pa že skoraj konec in ko sem mislila, da  bom po hitrem postopku odracala do avta, smo se morali še enkrat ustaviti in pritiskati na sprožilec. Takrat bi se skoraj pojedla. Rada slikam, ampak ne v taaaakeeem mrazu.

 

Za zaključek izobraževanja, smo se ponovno zbrali. Morali smo prinesti deset slik posnetih na praktičnem delu ter deset slik posnetih pred ali po praktičnem delu izobraževanja.

 

 Ta je meni ljuba, nastala je dan po praktičnem delu izobraževanja.

Nekaj slik ste videli zgoraj, nekaj v prejšnji, pustni objavi, nekaj pa jih ne boste nikoli.

 

 

 

                                                                                                                 

Z RoZINKO na kavi

Dobila sem priložnost, da se preizkusim kot novinarka. To enkratno izkušnjo mi je podarila Rada iz čudovitega, ustvarjalnega, Prostočasnika.

Za prvi intervju sem izbrala dve čudoviti dami, Viktorijo in njeno hči Mankico, ki sta bili tako dobri, da sta v decembru odpotovali čez lužo, se vrnili šele v januarju in mi tako, nehote omogočili, da se zberem in v miru pripravim na intervju.

Konec januarja sem ju povabila na kavo v gostilno

Potrudila sem se in  prišla na dogovorjeno mesto dovolj zgodaj, da sem lahko pred njunim prihodom naredila več deset slik in tako vsaj do neke mere uspela pravilno nastaviti fotoaparat.

Skoraj dve uri smo se ob kavici prijetno pogovarjale o Dišečih dobrih Vilah, Gozdnih vilah Cimetkah te o Srečnih Kokoškah.

¸

Pogovarjale smo se tudi o njunih pustolovskih potovanjih, o veselju ustvarjanja, o materialih, ki jih uporabljata, o glasbi.... in še in še

 

Vse si lahko preberete v najnovejšem Prostočasniku, ki se že nahaja v vaši najbljižji trafiki.