Spet sem se malce poigrala z oblačenjem škatlic in spoznala da:

1. Kartonaste škatle niso najboljše za oblačenje v blago in to zato,

ker jih je težko odpirati in zapirati (očitno niso temu namenjene) in ker nikakor nočejo obdržati pravilne oblike

2. Da so ovinki zaje.... in so redko taki kot želiš

3. Da ne vem, kaj naj z njo počnem (ne paše v našo hišo)

4. Da prav paše za objavo pred Veliko nočjo

5. Če ne drugega, lahko vadim vsaj slikanje

6. Da so mi tulipani veliko bolj všeč.

IZOBRAŽEVANJE ŠT. 3

 

Napočil je dan, ko sem se odpravila na dooolgo pot do Trzina. Tam ima fotografska izobraževanja Matjaž Intihar, to je tisti, katerega knjigo sem predihala po dolgem in počez.


Da pa se ne bi izneverila sami sebi, sem nekje pobrala, da se vse skupaj prične prej kot se dejansko je in sem tako eno uro kofetkala v bližnjem lokalčku in se spraševala od kje je prišla napačna ura. Zaključek:  EMŠO, definitivno je kriv EMŠO. Jaz že nisem tega sposobna zamočit.



Okrepljena z že ne vem katero kavo tistega dne, sem se uro kasneje končno uspela usesti na stol v mali predavalnici E-Fotografije. Bili smo pisana druščina mladih, mlajših in še mlajših.

In tako se je pričelo štiridnevno "mučenje". Osvetlitev gor, osvetlitev dol, ISO gor, ISO dol, Čas.... in seveda kompozicija.

Pravijo, da je kompozicija pomembna, ni pomembno samo to, da ti je slika všeč, pomembno je, da je všeč tudi drugim in to naj bi naredila pravilna kompozicija.

Po šestih teoretičnih urah, smo se na pustno soboto odpravili v prestolnico na praktični del.

Ja, zima poskrbi tudi za tako fotografijo. Še malo, pa je ne bo mogoče narediti.

Pomlad ne bo poskrbela samo za prazna kolesarska parkirišča temveč tudi za večje število zaljubljenih ključavnic.

























Zelo rada slikam otroke. So tako sproščeni in naravni.


















Bilo je..............mraaaaaaz. Roke so mi, kljub rokavicam, od mraza otrdele do tiste točke, ko sem se obupano trudila ne-verjeti, v njihovo vnovično uporabo. Če se ne bi malce pred koncem pogreli z najboljšim vročim čajem na svetu, ne vem, ne vem, kaj bi bilo.

Tukaj je bilo pa že skoraj konec in ko sem mislila, da  bom po hitrem postopku odracala do avta, smo se morali še enkrat ustaviti in pritiskati na sprožilec. Takrat bi se skoraj pojedla. Rada slikam, ampak ne v taaaakeeem mrazu.

 

Za zaključek izobraževanja, smo se ponovno zbrali. Morali smo prinesti deset slik posnetih na praktičnem delu ter deset slik posnetih pred ali po praktičnem delu izobraževanja.

 

 Ta je meni ljuba, nastala je dan po praktičnem delu izobraževanja.

Nekaj slik ste videli zgoraj, nekaj v prejšnji, pustni objavi, nekaj pa jih ne boste nikoli.

 

 

 

                                                                                                                 

Z RoZINKO na kavi

Dobila sem priložnost, da se preizkusim kot novinarka. To enkratno izkušnjo mi je podarila Rada iz čudovitega, ustvarjalnega, Prostočasnika.

Za prvi intervju sem izbrala dve čudoviti dami, Viktorijo in njeno hči Mankico, ki sta bili tako dobri, da sta v decembru odpotovali čez lužo, se vrnili šele v januarju in mi tako, nehote omogočili, da se zberem in v miru pripravim na intervju.

Konec januarja sem ju povabila na kavo v gostilno

Potrudila sem se in  prišla na dogovorjeno mesto dovolj zgodaj, da sem lahko pred njunim prihodom naredila več deset slik in tako vsaj do neke mere uspela pravilno nastaviti fotoaparat.

Skoraj dve uri smo se ob kavici prijetno pogovarjale o Dišečih dobrih Vilah, Gozdnih vilah Cimetkah te o Srečnih Kokoškah.

¸

Pogovarjale smo se tudi o njunih pustolovskih potovanjih, o veselju ustvarjanja, o materialih, ki jih uporabljata, o glasbi.... in še in še

 

Vse si lahko preberete v najnovejšem Prostočasniku, ki se že nahaja v vaši najbljižji trafiki.

 

 

 



 

 



IZOBRAŽEVANJE ŠT. 2

Nedolgo tega, so mi priporočili novo trgovinico na skrajnem koncu Trubarjeve ulice v Ljubljani.

Seveda sem se morala sama prepričati o njihovi čudoviti ponudbi. Hodila sem od Tromostovja daleč tja čez Resljevo ter se ustavila pred trgovinico ŠIVILJA IN THE HOUSE.

Notri, notri pa sem izgubila razsodnost.  Ne vem zakaj, a blago s čudovitimi  vzorci in prelepih barvnih kombinacij, me povsem zmeša in še preden sem se uspela zbrati sem se prijavila na tečaj aplikacij.

In tako sem se nekega večera vznemirjena odpravila novemu znanju naproti. Kot prvič, sem bila tudi tokrat povsem očarana, saj, ko skupaj daš dušo stare hiše, čudovito blago in krasno družbo, ne more biti drugače.

Za spodbudo so nama (udeleženki sva bili samo dve dami), postregli z omamno dobrimi

piškoti. Seveda pa nisem mogla preprečiti, da se moja štorasta narava ne bi pokazala v vsej svoji veličastnosti. Na tla sem, seveda čisto po nesreči, spustila likalnik, ki se je seveda, razbil. Ahhhh...

Izbira blaga

 

 

 

Sestavljanje ter šivanje

 

Končni izdelek

 

In da lahko malce primerjate

 

 





izdelek moje aplikacijske sošolke Mojce.

 

 

Ne bom izgubljala besed o tem, kako sem na koncu kupila še knjigo, pa blago, pa čipke.... denarnica se je vsekakor stanjšala.

 

 

Znanje pa bom vsekakor nekje uporabile, pa čeprav še ne vem kje in kdaj.

 

 

Še enkrat....zelo, zelo, mi je žal za likalnik.

 

Dragomerški pustni žur

Dragomer, naselje s tradicijo.

Nedolgo tega (10 let nazaj), sem tam preživela, reci in piši, sedem let. V vsem tem času se mi ni uspelo udeležiti njihovega, daleč naokoli poznanega pustnega žura. Žalostno, saj vem.

Po vseh teh letih, pa so me tja odpeljale dragomerške Žabice in z njimi moja najstnica.

Pravila so preprosta, popoldne žur malčkov, zvečer žur velikih. Bila sem na žuru malčkov, za žur velikih pa še nisem pripravljena. Moram še malo zrasti.

Tukaj je nekaj utrinkov