sreda, 06. junij 2012

Z MALO INPROVIZACIJE SE VSE DA

Sem ena tistih, ki dela doma. Ja, luštno je, ko ti ni treba iti zgodaj zjutraj od doma še posebej takrat, ko zunaj pada sneg ali lije dež.
Ampak rek - ni dobro delovno mesto na katerega lahko prideš s copati - tudi drži.

Kmalu ugotoviš, da si za ostale "delovne ljudi", manjvreden osebek.
Delo doma, sploh ni delo in ti, ki si doma, se pač ne smeš nič pritoževati. Utrujenost ti ne pripada, komentarji kot - saj si doma, maš cajt, pa ti organiziraj ... itd., so na dnevnem redu.

Res je, čas si lahko malce drugače organiziram. Rada grem dopoldne na tržnico in v trgovino, ker je takrat tam najmanj ljudi. Lahko si privoščim jutranji tek ob normalni uri (ni recimo peta ali šesta ura). Če mora otrok dopoldne k zdravniku, ga lahko peljem itd. itd. A, da vse to lahko postorim v urah, ko so drugi v "službah", še ne pomeni, da ne delam. Delam. Delam popoldne, delam zvečer, delam v soboto, delam v nedeljo.... Nikoli ne morem čisto prekiniti z delom, vedno je prisoten v našem družinskem življenju - ne da se ga izklopiti, kot lahko to naredi večina "delovnih ljudi".

Pri delu doma imam najraje to, da sem lahko v udobnih oblačilih brez bolečih visokih petk, pretesnih hlač, neudobnih kostimih in najlepše....lahko delam v viklerjih.

Imam frendico, ki je tudi doma in tudi ona je rada v ležernih oblačilih zato  sem jo želela razveseliti z eno zelo "komotno" kiklco.

Izbrskala sem pozabljeno blago, neznanega izvora in se lotila.



Ni se mi dalo delati koroja zato sem si dopovedovala, da se z inprovizacijo daleč pride.





Ko je bilo delo končano, sem potrebovala manekenko. Najbližja je bila moja mala macka (da ne bo pomote, punca je večja od mene). Da je pristala na poziranje je bil pogoj...




ja, uganili ste - slikanje samo od pasu navzdol.

Kaj pravite, mi je uspela inprovizacija?

2 komentarja: