Ja najbrž je vse res. Nismo ravno kvalificirani, vraga še polkvalificirani nismo, da bi imeli kužka. A našega nevzgojenca imamo vseeno zelo radi.
Takole gre:
Nekega mrzlega decemberskega dne pred petimi leti, je k nam prišel Brin. Prva stvar, ki jo je naredil je bila, da je pojedel vse dosegljive piškete z novoletne smrečice..ljubko. Od vsega začetka je imel navado malce gristi. Ja, smo bili jezni in smo ga nadrli, odrinili in rekli da je lump in to je bilo to. Postopoma je bilo grizenja vse manj, a njegov nagon po grizenju je ostal
Zelo se boji če ga hočejo neznani ljudje pobožati...bojazen je tako velika, da vsakega, ki stegne roko, da bi ga pobožal, ugrizne. Tako hodimo po cesti in mrzlično gledamo (predvsem otroke), če ima kdo namen stegniti roko - zelo naporno opravilo.
Druga stvar, ki se je boji kot Satan križa je - NATIKANJE OVRATNICE.
Razsežnost tega se je pokazala spomladi, ko je kuža zbolel.
Novembra lani je dobil za rojstni dan (ja mi to praznujemo, s torto in darili), novo ovratnico.
Z veseljem smo mu staro dali dol in mu pustili malo svobode - napaka.
Ko je zbolel smo mu hoteli natakniti novo. Samo da je videl ovratnico v naših rokah, jo je že popihal stran. Čeprav je bil bogi, mu nismo prišli z ovratnico blizu.
Nuja je klicala po drastičnem ukrepu. Vrla možaka sta se skupaj s kužkom zaprla v manjšo predsobo ter mu jo poskušala natakniti ... rezultat.... dva utrujena možaka vsak z enim ugrizom in zadovoljni kuža, ki mu je uspelo zmagati (glasovi, ki so prihajali iz predsobe so bili srce parajoči).
Kaj zdaj.... svetovali so nam Apaurin...kužka bo umiril..naša izkušnja....kuža je kar poletel.
Ker nam ni uspelo natakniti ovratnice smo ga odpeljali k veterinarju brez nje. Mislili smo...to so strokovnjaki, ga bodo že znali porihtati...
Tehnik ga je samo pogledal in odfrčal nazaj v ambolanto...veterinar pa je rekel, da nič ne more narediti....
Ok. Poskusimo drugega veterinarja. Ogled na daljavo...opis simptomov...ja, zna biti Borelija...dajte mu antibiotik in če do ponedeljka ne bo bolje....antibiotiki so prijeli.
Smo se kar oddahnili, da nam ni bilo več potrebno premišljevati, kako natakniti ovratnico...vsaj nekaj mesecev.
Brin je svobodno kruzal po vrtu, se igral in užival. Naj povem, da nimamo ograje okoli hiše, a njemu še na misel ne pride, da bi se oddaljil od nje. Ko sem ga poskusila spraviti na sprehod, je šel z menoj samo do konca ulice, se obrnil in jo ucvrl proti domu. V dobrih starih časih, ko pa je še hodil z mano na sprehod se je ob srečanju z drugimi ljudmi, kužki odpravil na daljši "obvoz" in se zopet vrnil k meni. Prava boječka, tale naš kuža ...
In prišel je dan, ko smo se boleče zavedali, da ne moremo več odlašati. Bližal se je dopust. Ovratnica mora gor in pika.
Tuhtanje je prineslo rešitev, ki se nam je zdela idealna....uspavalna injekcija.
Pridobimo potrebna navodila in čakamo na pravi trenutek....kuža zazna in se odmakne...premalo uspavala je prejel. Mal se je čudil...mal čudno hodil in to je bilo to.
Kaj zdaj...
S prošnjami, nam je uspelo pridobiti novo injekcijo. Vedeli smo, da to mora uspeti...tretje ne bomo več dobili in tako...
Organizacija....dva močna možaka....mreža....kuža skoči iz avta....hop in mreža gre gor...injekcija in kuža končno....ne zaspi. A......
Dobil je celo injekcijo uspavala in kuža ni zaspal...adrenalin strahu je pri njemu tako visok, da je premagal celo uspavalno injekcijo.
Po malce več kot dveh urah je postal kuža le utrujen in zaspan...a ne dovolj da bi zaspal. Še vedno mu nismo mogli priti blizu ter mu natakniti ovratnico...poslužili smo se zanke in mu nekako nataknili ovratnico čez obe sprednji taci in mu jo zapeli na vrhu. Malce se nam je zdela mlahava, a smo mislili, da bo že..
In imeli smo zaslužen počitek.
Zadovoljni, da smo končno uspeli smo se nekaj dni za tem odpravili na Jezero.
Brin je delal to, kar najraje dela...skače v vodo.
In tako, se je po enem takem skoku vrnil .... brez ovratnice. Kva....
SE NADALJUJE....
Če se oprsnice iz neznanega razloga tako boji ( se je kdaj zataknil kam z njo?) ga postopoma navadite na ovratnico.
OdgovoriIzbrišiPotrpljenje, najljubši priboljši, počasna desenzibilizacija. Najprej se naj navadi, da ovratnico vidi in povoha. Ko to stori, ga hvalite kot nori. Če se je tako boji, naj se ovratnica prvič "pojavi" v notranjem prostoru in ostane tam, nekje na miru, dokler se ne navadi nanjo. Potem šele jo primite v roke, ampak mu je ne natikajte. Igrajte se z ovratnico, nekdo drug pa naj se igra s psom, mu daje priboljške itd. Ko bo na to popolnoma navajen, ga pričnete navajati na gib, da stegnete roko proti njegovemu vratu, da se ovratnica dotakne psa ... nikamor ne hitite, vadite vedno znova in znova. Šele potem ko bo šlo vse (pojav ovratnice, vaše prijemanje ovratnice, približevanje vratu, natikanje, dotik na vratu itd.) brez problema, ovratnico prvič zapnete.
Ni vrag da ne bi šlo, samo veliko priboljškov, vaje in potrpljenja pa bo. Res ni treba, da psa uspavate po nepotrebnem, ker to ni hec.
Ovratnico je imel vedno gor, ni bil brez do lanske zime. Po sobi smo imeli kar nekaj različnih ovratnic in oprsinc. Dali smo mu jo v njegovo posteljico, imeli smo jo na kavču, se hecali z njo itd. itd. Vem, da je potrebno veliko potrpljenja, a ko zmanjka časa, tudi ta nekako izpuhti.
IzbrišiVem kako je, ko imaš takega bojazlivca doma. Pri meni sicer ni problem z ovratnico ampak z veterinarji. Pa sem sprobala tako, da sem hodila v čakalnico (najprej samo na hitro noter in hitro ven). Potem sem sedela v čakalnici. Sledil je obisk ordinacije. Najprej na hitro. Potem vedno dlje. Najprej so jo ignorirali, nato so ji ponujali pribolše, jo probali božati, itd. Rezultata ni in ni bilo. Ne glede na to kako smo vztrajali!
OdgovoriIzbrišiPred obiskom veterinarja smo že sprobali Apaurin. Pa je mojo tudi izstrelilo.
Sedaj je edina varianta, da ji nadanejo zanko. Pes se dere kot žival (?!?), meni pa se meša od žalosti.
In to, da vem, da je nekdo s podobnimi problemi na tem širnem svetu mi daje vsaj malo pomiritve. Da nisva edini...
Sebi, kako velika pa je tvoja psička? A skuša šavsniti veterinarja?
IzbrišiSi morda poskusila, da bi jo k veterinarju prinesla v zaprtem boksu, ki bi ga šele na mizi odprli in psa pregledovali kar v njem (potrebovala bi takšnega, ki se na vrhu odpre "z vratci")? Pa seveda bi moral imeti pes nagobčnik.
Morda bi to kako pomagalo.
Psička ima 14kg. In ne da poskuša šavsniti: tudi šavsne. Moj bivši partner je domov prišel popraskan, pogrizen, raztrgan, polulan... Ne pomaga, da ji damo nagobčnik, ker ga raztrga (ne me vprašat kako ji uspe na gobčku raztrgati usnjen nagobčnik)...
IzbrišiSem obupala. Zato jo čim manj "izpostavljam veterinarjem". V Moravcih mi povedo kako naj kaj naredim in potem naredim to sama (odstranim šive, dam injakcijo, sčistim analne žleze, postrižem kremplje, itd.). Eh, ja...
noooo, me pa res veseli, da ma še vsaj en na vsem planetu približno tako nevzgojenga psa kot jaz;))
OdgovoriIzbrišito mormo povedat tud našmu učitelju v pasji šoli;)