Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko niste vedeli, ali bi prijateljici-ju povedali svoje mnenje oziroma ga - jo seznanili z nečem, kar vi veste on-ona pa ne, pa mislite, da bi moral-a?
Iz področja vzgoje otrok,
- odnosa mož - žena
- odnosov do snahe, tašče, tasta, zeta, staršev....
- odnosov do sodelavcev
- odnosa do samega sebe
in še bi lahko naštevala področja, kjer trčimo ob to dilemo.
Mnenja so deljena. Večina ljudi to smatra kot vmešavanje na področje, kjer tretja oseba nima kaj iskati in da mora vsak najprej počistiti pred svojimi vrati.
Na drugi strani so ljudje, ki so mnenja, da je dolžnost in bistvo prijateljstva ravno v tem, da se pred prijatelji ne pretvarjajo in da so dolžni povedati svoje mnenje. (govorimo seveda o dobrih prijateljih in ne o naključnih znancih - to je velika razlika). Vedno pa je potrebno premisliti in pretehtati vsako situacijo posebej in se odločiti po svoji vesti - tu so meje zelo tanke.
Ko naši otroci odraščajo jim govorimo, da je potrebno stvari (naloge, probleme, prijatelje..), pogledati iz različnih zornih kotov, da se odgovor na vprašanja velikokrat skriva in da pot ni vedno ravna in enostavna. Torej jih učimo, da gledajo široko in da so dovzetni za drugačne rešitve in mnenja. Zakaj ta modrost izpuhti, ko gre za naše odnose in ravnanja v odrasli dobi?
Zakaj smo ljudje veliko bolj dojemljivi in odprti za nasvete in mnenja iz tisočerih knjig in revij napisanih posplošeno in od popolnih tujcev, težko pa sprejmemo mnenje svojih bližnjih prijateljev, ki nas osebno poznajo?
Dejstvo je, da nekdo od zunaj drugače vidi naša dejanja oz. nedejanja. Vidi tisto, kar mi ne moremo, nočemo ali ne znamo videti. Zakaj potem to zavračamo?
Jaz osebno raje vidim, da se mi pove, če ga kje lomim. Seveda pa to še ne pomeni, da mnenja drugih vzamem za suho zlato. Veliko raje pa bi npr. danes izvedela, če bi moj otrok namesto v šolo zavil v bife, kot pa šele konec šolskega leta. Tako imam možnost, da o zadevi premislim in ukrepam ali pa tudi ne.
Vem, da marsičesa ne vem in da tudi jaz delam napake in najbolj se bojim napak, ki se jih ne zavedam, zato raje vidim, da mi bližnji prijatelji nalijejo čistega vina in mi dajo možnost, da o tem nato sama presodim.
Ja, tudi mene boli, ko mi povedo, da ga serjem, a sem mnenja da je boljša manjša bolečina danes kot velika jutri.
Hmmm, težko temo si odprla; jaz se držim načela; ne obsojaj, ne vrednoti, živi in pusti živeti...
OdgovoriIzbrišiIn iz tega načela; možu vse povem kje ga serje, in ponavadi ga povsod :D, drugim pa pač ne...morda le nimam tako bližnjih sorodnih družic...
...aha pa nevarno zdravju; tega se tudi držim. Sem spadajo droge, alkohol, fiksi, poskusi samomora, tepeži, pretepanja, brcanje...tle znam stegnit jezik.
Za vse ostalo pa sem lepo tiho.
...ker tisto čisto vino, ane, le morda ni vedno tako čisto....
...mogoče pa sploh ne vem o čem govoriš, tudi to je opcija! Pozdravček,
Hmmm. En napotek: zaupaj svojemu šestemu čutu. Glede vzgojnih nasvetov se je bolje ugrizniti v jezik, saj veš, obstajata dve vrsti vzgoje: lastna in napačna. Tudi način, kako človeku natočiš 'čistega vina' je pomemben. Je velika razlika med 'to je zanič!' in 'kaj pa, če bi to naredil(a) takole... Raje sem obzirna kot neposredna. Ampak včasih z obzirnostjo ne dosežeš ničesar. Ja, zagatna tema je tole, se strinjam s Tashky,
OdgovoriIzbrišitriki vprašanja.
OdgovoriIzbrišimoje vodilo, kogar imam rada in je v mojem krogu (kot bi rekel tast gospoda fokerja) mu povem kaj pa kako si mislim...reakcijo so včasih burne a real prijateljstvo prevalada, tudi ko me ne vpraša. ostali so pač out in naj se znajdejo brez mene;)
definitvno ne morem/ne bom tiho, če imam nekoga rada. pa se je zelo hitro ugotrovilo kdo me nima rad. zares;)