Sem se malo igrala in tako ustvarila tili dve lepotici

in

ja, luštno se je igrati

Kaj bi lahko dala notri?

IMAM NOVO KAMERO

Jupi! Imam novo kamero!

Po pravici povedano, jo imam že od decembra. Ne vem zakaj, a nekako je nisem želela prijeti v roko.
Tega enostavno ne morem razumeti. V življenju sem naredila že stotine fotografij, sedaj, ko pa imam končno svojo kamero jo skoraj mesec dni nisem prijela v roke.

Mislim, da sem se bala. Bala, da bi naredila fotografijo in bi ta bila zanič. Boječka.

Včeraj pa me je premagala zimska idila.

Bilo je tako lepo, da mi je bilo čisto vseeno kakšna bo slika. Želela sem jo narediti in sem jo.
Vse vem. Ne bi smela slikati z avtomatiko, morala bi prestaviti na večjo hitrost in bolj odpreti zaslonko ali povečati ISO in najbrž še kaj a za to imamo tečaje in jaz se ga bom udeležila.

Do takrat pa bom slikala slike z avtomatiko.

Oh, a ni lepo.

Zdj moram pa kidat sneg. Grrrr...tega pa ne maram preveč.

KJE SO MEJE PRIJATELJSTVA

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko niste vedeli, ali bi prijateljici-ju povedali svoje mnenje oziroma ga - jo seznanili z nečem, kar vi veste on-ona pa ne, pa mislite, da bi moral-a?

Iz področja vzgoje otrok,
- odnosa mož - žena
- odnosov do snahe, tašče, tasta, zeta, staršev....
- odnosov do sodelavcev
- odnosa do samega sebe

in še bi lahko naštevala področja, kjer trčimo ob  to dilemo.

Mnenja so deljena. Večina ljudi to smatra kot vmešavanje na področje, kjer tretja oseba nima kaj iskati in da mora vsak najprej počistiti pred svojimi vrati.
Na drugi strani so ljudje, ki so mnenja, da je dolžnost  in bistvo prijateljstva ravno v tem, da se pred prijatelji ne pretvarjajo in da so dolžni povedati svoje mnenje. (govorimo seveda o dobrih prijateljih in ne o naključnih znancih - to je velika razlika). Vedno pa je potrebno premisliti in pretehtati vsako situacijo posebej in se odločiti po svoji vesti - tu so meje zelo tanke.

Ko naši otroci odraščajo jim govorimo, da je potrebno stvari (naloge, probleme, prijatelje..), pogledati iz različnih zornih kotov, da se odgovor na vprašanja velikokrat skriva in da pot ni vedno ravna in enostavna. Torej jih učimo, da gledajo široko in da so dovzetni za drugačne rešitve in mnenja. Zakaj ta modrost izpuhti, ko gre za naše odnose in ravnanja v odrasli dobi?

Zakaj smo ljudje veliko bolj dojemljivi in odprti za nasvete in mnenja iz tisočerih knjig in revij napisanih posplošeno in od popolnih tujcev, težko pa sprejmemo mnenje svojih bližnjih prijateljev, ki nas osebno poznajo?
Dejstvo je, da nekdo od zunaj drugače vidi naša dejanja oz. nedejanja. Vidi tisto, kar mi ne moremo, nočemo ali ne znamo videti. Zakaj potem to zavračamo?

Jaz osebno raje vidim, da se mi pove, če ga kje lomim. Seveda pa to še ne pomeni, da mnenja drugih vzamem za suho zlato. Veliko raje pa bi npr. danes izvedela, če bi moj otrok namesto v šolo zavil v bife, kot pa šele konec šolskega leta. Tako imam možnost, da o zadevi premislim in ukrepam ali pa tudi ne.
Vem, da marsičesa ne vem in da tudi jaz delam napake in najbolj se bojim napak, ki se jih ne zavedam, zato raje vidim, da mi bližnji prijatelji nalijejo čistega vina in mi dajo možnost, da o tem nato sama presodim.

Ja, tudi mene boli, ko mi povedo, da ga serjem, a sem mnenja da je boljša manjša bolečina danes kot velika jutri.

Prazniki, počitnice, oh, kako jih imam rada in kako šele sem vesela, ko jih je konec.

Ne vem zakaj, a med počitnicami, moja ustvarjalnost pade pod ničlo. Zdi se, kot da možgani ne morejo razmišljati o ničemer drugem, kot o darilih, piškotih, okraskih, smrekici, dobrih filmih, slabih filmih, lenarjenju, kartah.....

Tokratni maraton Enke sem končala na odličnem drugem mestu. Samo za primerjavo - lansko leto med poletnimi počitnicami sem končala na zadnjem mestu s skoraj 700 točkami zaostanka.
Res sem ponosna nase.

Letos smo se odločili, da bomo našo smrekico oblekli v piškotke

Okrasitev je bila edino ustvarjalno delo teh počitnic. Žalostno kaj?


In sedaj, ko je vsega konec, se moram ponovno lotiti svojih načrtov. Letos je bila moja Novoletna zaobljuba zelo kratka :  Kar sem si zadala lani, velja tudi za letos. Kratko in jedrnato.

Prvo sem si okrepila svojo knjižnico

To je le nekaj knjižnične literature, nekaj sem jo celo kupila

in nekaj celo prebrala.

Suho branje je težko a tudi koristno. Izvedela sem, s kakšnim fotoaparatom se hočem lotiti svojega izobraževanja.

Za začetek sem se odločila, da bom izbrala fotoaparat  Hobi razreda



Ni najnovejši, ima pa dobre reference in zame še sprejemljivo ceno.

IN SREČNA IZŽREBANKA JE..

Sebi05. december 2012 22:01

Lepo prosim, lepo prosim... Naj mala ročica izžreba mene ;-)

Ps.: ukradla sem ti idejo o lepljenem slik na steno. Super je! Hvala!

Naša najmanjša družinska ročica (ok, počasi postaja roka), ji je naklonila srečo in ji podarila

Srečna nagrajenka naj mi na mail vesna.sedlar@gmail.com posreduje svoj naslov.

Škatlica bo prišla na njen naslov takoj po počitnicah oz. če prejmem naslov pred četrtkom, že prej.

Pošiljam vam najlepše želje za najlepše praznovanje.

DARILO ZA VAS

Minilo je leto dni od kar sem podlegla Frišni in pričela s pisanjem. Nisem še povsem našla pravega glasu, vendar pa trmarim in ne odneham. Kaj mi bo prinesla prihodnost, ne vem, vem pa kaj bo Vam.

Škatlico Srečko.

Nekomu izmed Vas, bom za Božička podarila lepo, v blago oblečeno škatlico.

Torej: pustite svoj komentar in 24.12. bo majhna ročica izžrebala srečneža, ki mu bom poklonila, mojo prvo, v blago oblečeno škatlico Srečko.

 

 

 

 

 

PA ZAČNIMO

Od vseh treh (fotografija, oblikovanje gline, sitotisk), mi je najbližje fotografija. Mogoče zato, ker me spremlja že od srednješolskih let.
Takrat sem si s štipendijo privoščila prvi "trotlzihr" aparat. Slike so bile tako slabe, da sem marsikatero odložila v okrogli fascikel. Tiste, ki sem jih nekako uspela prebaviti, sem spravila. Če bi se ozirala na kvaliteto, danes ne bi imela nobene slike iz tistega obdobja.

Ko se je rodil moj prvi sonček, se je pojavila tudi želja po učenju ustvarjanja dobrih fotografij. Glava družine je segla v žep in kupila aparat, ki je spadal v srednje kategornike med takratnimi fotoaparati. Na žalost pa ni in ni bilo primernega časa, ki bi ga lahko namenila kvalitetnemu učenju fotografiranja.

A se zaradi tega užitkom fotografiranja nisem odrekla. Dokler smo se okoli vozili z vozičkom, kar je trajalo šest let, sem naredila na stotine slik.



Doba pred digitalci

 

Doba digitalcev



V dobi digitalne fotografije je bilo posnetih le nekaj 10 slik na leto.

Nato je sledilo suho obdobje. Aparat se je pokvaril, servis je bil predrag, novega nismo kupili, saj tudi slikali nismo kaj dosti. Nekoč smo ga celo pozabili vzeti s seboj na dopust.

In kaj se je spremenilo? Zgodila se je Frišna in z njo tale blog. Od kar sem ga pričela pisati sem se nekako "šlepala" s starimi fotografijami ter fotografijami narejenimi s poceni kompaktnim fotoaparatom, ki se uporablja za "trotlziher" slike službenih delovišč.

Sedaj pa sem se odločila, da bom končno le šla in se izobrazila na področju kvalitetne fotografije. Kot prvo pa moram kupiti fotoaparat, brez njega pač ne bo šlo.

Kako se bom tega lotila pa sledi v kratkem.